Besedilo je nastalo ob projekciji programa Od alternativne scene do avtorskega videa v Los Angelesu, 1996.

Morda je ironično – ali značilno -, da smo si tukaj, na območju Los Angelesa, pravzaprav v Hollywoodu, lahko ogledali program slovenske video umetnosti, ki nas je opozoril na potencial televizije – kar pri nas, “v volčjem gnezdu”, vidimo vse preredko. Video kot medij ponuja možnosti za slojenje, mešanje z raznimi vrstami vstavljanja slike /keying/, za preprosto začasno in grafično ovijanje slike. S temi sredstvi lahko prikazujemo filmske zgodbe in televizijske oddaje, jih citiramo ali jim oponiramo. Dela, ki sta jih predstavila Nataša Prosenc in Sorosov center za sodobne umetnosti iz Ljubljane, so pokazala spekter estetskih strategij: od popolnih trenutkov, ki jih je v svojem videu “Ali slišiš zvok tišine” prefinjeno izkristaliziral Mirko Simić in z njimi spomnil na zamisli Dzige Vertova o vključevanju zvoka, do kompleksnosti v delu Nevena Korde in Zemire Alajbegović.

Da so ta dela dejansko predvajali na slovenski nacionalni televiziji, je po mojem mnenju ključni pokazatelj, da Slovenija sprejema umetnost kot integralni del kulturnega in družbenega tkiva. Odkar je korporacija Sony pred nekaj leti nehala podpirati AFI National Video Festival v Los Angelesu, veliko težje spremljamo mednarodno umetniško video produkcijo. Ko je muzej v Long Beachu ukinil podporo videu, je bila dejavnost kustosov v zvezi s temi programi zvedena na prostovoljno delo. Le malo ameriških studiev je ostalo na televiziji ali v kabelskem sistemu in še ti so omejeni na javne programe. Ker se je podpora nekomercialnemu ustvarjanju zadnjih osem let nenehno manjšala, so danes vidni predvsem tisti “medijski umetniki”, ki se pri svojem delu najbolj zgledujejo po sredinsko usmerjeni televiziji.

S tem NE trdim, da neodvisni video ni pomemben – prav narobe. Fenomenološko se umetnost umešča med dve popolnoma nasprotni in dopolnjujoči se koncepciji časa, med zgodovinsko ali diahrono koncepcijo in mitsko ali sinhrono koncepcijo – linearni čas proti krožnemu času.

Ameriški pisec Kurt Vonnegut jr. je umetnika primerjal s kanarčkom v premogovniku in opozarjal na neizogibno družbeno katastrofo; sama bi dodala, da je umetnik zmožen tudi takega kritičnega pogleda nazaj, ki v časnikarskih krogih ni dopusten. Tako kot je Walter Benjamin opisal grozo “angela zgodovine” z razmišljanjem o razbitinah civilizacije, ki se jim ne more izogniti, saj ga vihar “napredka” nenehno žene naprej, številni umetniki, ki so se predstavili v tem slovenskem programu, kontekstualizirajo preteklost.

Neven Korda in Zemira Alajbegović pokažeta na nasprotje med blagovno “vrednostjo” umetnosti, ki se kaže v zbiralčevem pohlepu, in vzvišenimi ideali umetnikovega iskanja “resnice” in transcendence. Na obeh točkah preži nevarnost solipsizma – pobeg iz družbe namesto prispevanja vanjo. Lahko bi trdili, da je mogoče kritiko tako kulturne kot civilne zgodovine najti predvsem v sodobnih umetniških delih. Ta smisel za kontinuiteto kulturne zgodovine najdemo še v mnogih drugih delih v tem izboru, hkrati pa kažejo na postmodernistični prelom z zgodovinskim iskanjem popolnosti.

Čeprav lahko opustošena industrijska prizorišča na prvi pogled primerjamo z apokaliptično scenografijo filma Blade Runner, pa bi zdrsnili v ameriški šovinizem, če bi prehitro potegnili vzporednice; v tem namreč lahko vidimo nedavni polom socialistične proizvodnje, pa tudi nacistična industrializacija zajetnega dela Evrope meče dolge sence in temačne spomine na to, kaj lahko pomenijo tovarne. Nobena od teh zgodovin ni izpovedana neposredno, ampak morebiti lebdi na robovih nekaterih del. Videa “No More Heroes Any More” in “Forth into the Past” odkrito govorita o uničevalni sli po oblasti in s tem povezani neustavljivi težnji tehnologije, da je sama sebi namen. “Mala terasa” je morda videti vedra in radostna, polna srečnih obrazov na opevanem nebotičniku v mestu, vendar sta ironija in cinizem, ki prevevata to delo, skorajda neznosna, kar najbolj jasno pokaže grafit “Evrope is fuck”, ki ga vidimo za kratek hip.

Kratek pregled možnih usmeritev v videu “ydre”Hydre” HhkjbjHydra” bo morda še bolje ponazoril to kompleksnost. Kot ima pošast veliko glav, ni tudi tukaj nič “čisto” – “narava” (ki jo, kot vsi vemo, zastrupljanje okolja dejansko tako ogroža, da je že izrabljena) se navidez bolj ukvarja s smrtjo ali le s prividom življenja, saj plastične “pupe” rastejo v rožah, ki takoj potem, ko jih odtrgajo, kot lobanje odletijo v nebo. Pse pekla morda lahko uspavamo, pa kaj? Elegantni zmagovalci so prav tako sumljivi kot premagane pošasti. To delo se začne in konča s potmi; ko gledamo tekačico, ki na koncu hiti skozi tunel, se je morda dobro spomniti uvodnega kadra, ki nam ponuja pogled v ogledalo.

“Stopnišče” sugerira vzorce, ki jih v psihi najdemo skoz vso zgodovino. V videu Jasne Hribernik se zdi, da ljudje sploh ne opazijo večno ločenega para, mimo katerega hitijo – kdo je “resničen” in kaj je “resnično”? Gre mar za brezčasna ljubimca iz nekdanjih tragedij, ki ju je ločila politika? Kdo je odgovoren za njuno bolečino? Ali se lahko izognemo ponavljanju te zgodbe?

Marko Kovačič v “No More Heroes” poskuša krivico ujeti v pojmih politikov in njihovih egov, Nataša Prosenc pa vsakega gledalca nežno posadi na “vroči stol”. “Soba velikega brata”, instalacija, ki jo je naredila, ko je bila gost na inštitutu CalArts in jo predstavila tako tam kot tudi v galeriji LACE, je gledalca soočila z ideološko povratno zanko. V črni sobi si stopil na podij, osvetljen z usmerjeno svetlobo, in dozdevno postal “svobodni akter”, ki lahko z daljinskim upravljalcem nadzoruje predvajanje videa. Projicirane video podobe so prikazovale le gruče ljudi, “množice”, ki se močno čustveno odzivajo na – kaj? Nevidne voditelje, domnevamo, kar kaže na strah zbujajočo možnost, da naše najgloblje hrepenenje morda ni usmerjeno k obvladovanju samega sebe, ampak bolj k lociranju karizmatične osebnosti, ki bi ji lahko sledili. V ozadju, neodvisno od mrzličnega prestavljanja video upravljalca, je ženski glas umirjeno in razločno recitiral spisek preprostih navodil.

Zares, umetniki lahko zrcalijo, obdelujejo, zapletajo in na novo predstavljajo tovrstne dileme, pogum in moč za to pa najdejo v lastni estetiki – tako kot krepke mladenke v videu “Pot”. Upamo, da bomo še kdaj videli njihova dela, pa naj gre za video filme, ples ali eksperimentalne predstavitve.

Nancy Buchanan