Kurator: Miha Kelemina
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2015
Dolžina: 52′
Premiera: Noč kratkih filmov, 21. 12. 2015, Slovenska kinoteka, Ljubljana

Izbor prek časovnosti povezuje sedemnajst video del. Od najkrajšega se dolžina videov z vsakim daljša do devetih minut, poleg razlike v trajanju pa vsako od del zaznamuje svojevrstna raba video jezika. Dodatno program postavlja pod vprašaj definicijo video umetnosti, saj ji samo poimenovanje določa nosilec. Ker ni več vezana na video trakove, se definicija prenese na vsebino, s tem se razširi in postane kompleksnejša. Izbor v na videz preprosti maniri tako išče in raziskuje meje video umetnosti, ki v svoji izmuzljivosti gledalca vedno znova ujamejo nepripravljenega.

Tanja Lažetić, The Wrong Place, 52”
T.L., 2006
» video

Avtorica na svoji poti z vlakom iz Ljubljane v Firence na brezimni železniški postaji zabeleži hipni prizor interakcije mladega para. Njun pogovor, ki ga gledalec ne sliši, nakazuje veliko mero pozitivne energije med osrediščenima protagonistoma. Nato avtorica s hitrim razsrediščenjem v kader zajame širši prostor glasnega in neosebnega javnega prostora, v katerem se prizor odvija.
 

Vesna Bukovec, Important News, 1′
V. B., 2003
» video

Po uvodni špici televizijskega dnevnika 24 ur na eni od slovenskih komercialnih televizij, sledijo trenutki, ko napovedovalca molčita in se spogledujeta. Njuna gestikulacija, pogledi v sovoditelja ali proti kameri so z montažo posebej izpostavljeni in gledalca opozarjajo na trenutke, ki jih sicer v rednem televizijskem dnevniku spregleda. Tišina in slika voditeljev tako dobita posebno pomensko vrednost, ki je lahko hkrati kritična, ironična in humorna napram informativnemu programu množičnih medijev. Kot da bi avtorica želela poudariti, da se danes ni zgodilo nič pomembnega. Video se konča z odjavno špico.
 

Robertina Šebjanič, Bubble, 1′
R. Š., 2007
» video

Video Bubble I prikazuje neznane stilizirane objekte, s katerimi avtorica vzpostavlja čutno in intimno vzdušje. Nedefinirana, nenavadna, mehka, premikajoča se stvar spominja na živo bitje, notranji organ ali pač povsem iracionalni, anorganski objekt, ki ga je nemogoče definirati. Video delo je opremljeno z ambientalnim zvokom.
 

Sašo Sedlaček, Veliki izklop, 1′ 48”
Aksioma, 2011
» video

Veliki izklop je del rastave Supetrash, v kateri umetnik med drugim problematizira tudi množično uničenje odrabljene tehnologije in njeno deponiranje v državah tretjega sveta. V pričujočem video delu, ki ima nekakšen utopičen karakter, spremljamo odpiranje in zapiranje oken na fasadi večstanovanjske stavbe, skozi katera stanovalci odmetavajo katodne televizorske sprejemnike. Video komentira uvedbo digitalnega signala, ki je nadomestil analognega in povzročil, da so naprave, ki ne podpirajo nove tehnologije, med drugim tudi katodni televizorji in televizorji brez digitalnih pretvornikov, postale obsoletne in neuporabne.
 

Miha Vipotnik, Prostor 2, 1′ 53”
Brut, 1986
» video

Z obračanjem kamere  in kadriranjem so se umetniki lahko poigravali z razmerjem med prostorom in gibanjem po njem, med realnim in iluzijo ter hkrati prevpraševali televizijo, v katero je ujeta realnost. Miha Vipotnik se je pri raziskovanju prostora TV ekrana in igrivem preizkušanju breztežnosti gibal po vseh štirih robovih ekrana, četudi v nasprotju z zakoni gravitacije (Prostor, 1980). Te črno-bele posnetke je v Prostoru 2 (1986) s postopkom chroma key vključil v drugo ozadje in jih kombiniral s svojo izjavo/govorečo glavo o odklonilnem odnosu televizije do videa(stov).
 

Tomaž Tomažin, Mr. Tornhill, 2′ 07”
T. T., 2005
» video

Gospod Thornhill je glavni junak Hitchcockovega filma Sever – severozahod. V svojem videu je umetnik zamenjal obraz Caryja Granta s svojim in se tako pojavil v znani sekvenci filma, kjer beži pred letalom. Gledalec se boji za junaka in se istoveti z umetnikom ter glavnim junakom v zgodbi.
 

Nika Oblak & Primož Novak, Shund, Shund, 2′ 23”
N.O. & P. N., 2008
» video

Shund je vizualna rekonstrukcija sekvence za sekvenco izvirnega napovednika filma Šund. Celoten napovednik je bil rekonstruiran v studiu s tehniko chroma key in preprostimi rekviziti, kot so igrače avtomobilov, pištol, karton, papir, idr. Nika Oblak in Primož Novak sta odigrala vse vloge. Za ozadja prizorov služijo foto kolaži, sestavljeni iz fotografij, ki so po večini najdene na internetu. Na ta način se avtorja podrejata vplivu množičnih medijev in uresničujeta skupno fascinacijo z znanimi osebnostmi.
 

Marko Kovačič, Ogledalo pozna skrivnost, 2′ 30”
M.K., 1986
» video

Video je nastal na osnovi istoimenskega performansa. Metamorfozo slike omogoča elektronska tehnologija. Plastenje ospredja z ozadjem spremenjeni podobi daje večjo dinamičnost, hkrati pa tudi učinek eksperimenta in je korak dalje v rabi chroma key postopka. Z uporabo digitalnih zrcalnih učinkov se ista podoba podvaja v ritmu glasbe.
 

Tanja Vujinović, Oscilo-TH807, 2′ 34”
T.V., 2007
» video

Diskretni dogodki v hrupnih domenah so taktilno-sonični objekti ali okolja. Te sestavlja več nelinearnih video in zvočnih sistemov, ki (re)kodirajo dogodke v podatkovne tokove zvočno-vizualnega hrupa. Cikel Diskretni dogodki v hrupnih domenah razkriva mehko pulziranje in oscilacije diskrenih enot. Sestavljen je iz multimedijskih igrač, ki ustvarjajo intervalne prostore skozi granulirane tokove signalov ter interakcijo.
 

Gorazd Krnc, Me V(isual) S(ound) You, 2′ 35”
G.K., 2006
» video

V tem videu so video podobe, vzete iz spleta, kombinirane z lastnimi posnetki, narejenimi z S-VHS kamero. Lastni posnetki so ‘dvakratno’ osvetljeni, tako so najprej posneti s kamero, nato pa je ta posnetek predvajan na televiziji in z ekrana televizije je detajl povzet kot končna slika. Na ta način dobljena slika ima svojo značilno teksturo, ki v kombinaciji s čistimi posnetki ustvarja določeno napetost, ki videu samemu kot celoti dodaja dodatni šarm. (besedilo: Gorazd Krnc)
 

Nataša Prosenc Stearns, Noise Factor, 3′ 15”
N.P.S., 2012
» video

Poetično približevanje in izostrovanje pogleda skozi hotelsko okno. Iz abstraktnih zamegljenih in približanih svetlobnih točk v mestni veduti se kamera počasi pomika proti notranjosti hotelske sobe. Najprej iz pogleda od zunaj preidemo na odsev, ki se izrisuje na oknu: moški za računalnikom ob prižganem televizorju brez signala. Nazadnje se slika razblini v približanem “snegu” ali belem hrupu praznega TV ekrana.
 

Rok Sieberer Kuri, Media Teror Chroma Qart Mix (mix II.), 3′ 39”
Media Teror, 1998
» video

Hitro menjujoče podobe mesta, televizijskih posnetkov, narave in objektov v naravi, ki jih z različnimi montažnimi tehnikami dopolnjujejo likovne forme. Gre za prekrivanje in chroma key, posnetki kamere so večinoma iz roke in so dinamični. Vsebina je skrita v vrzelih: simbolnih formah in asociacijskih preskokih izbire posnetkov, ambientov in okolja. Na videz deluje kot videospot, saj sta slika in zvok sinhrona.
 

Neven Korda, Jesensko tihožitje, 4′ 09”
2001–2005
» video

Video je del kompilacije Novi novi filmi 2001–2005, ki jo opredeljuje avtorjeva politična odločitev, povezana z uporabo vsem dostopnih “naredi-sam” računalniških orodij za razliko od profesionalne video produkcije, ki ji je avtor bil zavezan v devetdesetih letih minulega stoletja. Kratka video dela iz kompilacije določa format 720×576 kot ideološki zagovor nizkoresolucijskih formatov. Način dela v varčnih produkcijskih pogojih določa tudi dotično estetiko, grobo montažo, poenostavitve. Ob jazzovski glasbi skupine Lolita video prikazuje oblake, mestne vedute in sprehod po mestu, moško masturbacijo in odpadanje listja. Jesenso tihožitje je posvetilo za avtorjev elektronski arhiv, povratno zanko in ostanke iz zgodnjih 80. Avtor neprestano prehaja iz filmskega traku spet nazaj na video.
 

Mirko Simić, Passer By, 4′ 20”
Bris & VS VIDEO / Škuc – Forum Ljubljana, 1990
» video

Množica gibljivih slik (zmontirani posnetki), ki iz različnih zornih kotov predstavljajo vsakdanje življenje. Podobe življenja vibrirajo v ritmu glasbe Sergeja Kurjohina. Čeprav je glasba v ospredju, ne gre za video spot.
 

Ana Sluga, Somewhere Else, 5′
A.S., 2011
» video

Video sestavljata dve vzporedni naraciji. Na levi strani mlada ženska, najverjetneje umetnica, sedi na strehi in zre v daljavo mesta Ljubljana. Na desni strani se nizajo posnetki narave. V ozadju se melanholična klavirska glasba (Jože Baša) prepleta s posnetki živahnih dialogov v različnih jezikih (spominjajo na preklapljanje med televizijskimi kanali). V nekem trenutku ženska na levi vstane in po robu strehe odkoraka iz kadra, kot bi hotela oditi v sosednji video. Sočasno jo tam že vidimo, kako priteče iz daljave in spet zapusti kader. Izpraznjena prostora zamenja nov prizor, ki napolni obe sliki – jata ptic v letu. Delo ima močan emocionalni naboj. Tudi naslov dela Somewhere Else (Nekje drugje) jasno izraža hrepenenje po odhodu, po drugih krajih in novih doživetjih.
 

Sašo Vrabič, Drive 1-3, 5′ 59”
S.V., 1996
» video

Raziskovalni video, kjer so uporabljeni stari posnetki avtorjevega očeta iz obiska ZDA in Kanade v 70. letih, ustvarjeni s kamero Super-8; avtor je posnetke znova zmontiral in dodal lastno glasbo.
 

Andrej Lupinc – Lupo, V osmih minutah okoli sveta, 8′ 20”
TV Slovenija & A. L., 1990–2000
» video

Avtorski dokumentarni video kolaž s posnetki iz različnih krajev sveta, ki jih je avtor obiskal kot snemalec RTV Slovenija. Raznolikost estetik v tem osebnem potopisu je prikazana skozi kompilacijo posnetkov iz različnih kontinentov. Estetike so prikezane v istem ritmu, ki jih poenoti in razbije navidezne simbolne razlike. Video bi bila idealna vizualizacija Levi-Straussove antropološke teorije, ki jo je razvil v svoji knjigi Rasa in zgodovina. Pesem skupine Buldožer Svaki čovjek ima svoj blues zdaj učinkuje na globalni ravni in zadeva najrazličnejše kulturne skupine ter ni več kritika, ki bi bila imanentna zgolj zahodnjaški družbi.