Kuratorka: Anita Budimir
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2017
Trajanje: 31’ 46’’
Tekst: Anita Budimir: Od najdenih posnetkov do video apropriacije
Premiera: Svetovni dan AV dediščine, Slovenska kinoteka, Ljubljana (27. 10. 2017)

Izbor Anite Budimir iz arhiva Postja DIVA predstavlja video dela, ki jih označuje široka paleta možnosti rabe apropriacijskih praks na področju AV umetnosti. Izbiranje, kombiniranje in manipuliranje najdenih posnetkov hkrati omogoča nastanek novih konceptov in umetniških del.

Uršula Berlot, Pulzija, 2’ 40’’
U.B., 2007
» video

Najbolj radikalna apropriacija materiala je v videu Pulzija (2007) Uršule Berlot, profesorice na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. V videu sestavlja svoje lastne MRI posnetke (posnetke magnetne resonance), računalniško manipulirane v neprozorno slikovno animacijo s temno, abstraktno, vesoljsko atmosfero, ki spominja na Stan Brakhagejev V svetlobi vešč in razkriva avtoričino likovno ozadje.

Mirko Simić, Back to the Bible, 3’ 41’’
M.S., 1992
» video

Tehnično bolj tipičen primer izdelave novih konceptov z uporabo starih materialov je video Mirka Simića Nazaj k Bibliji (1992). Združuje prizore iz različnih dobro znanih filmov, ki vsak na svoj poseben način prikazujejo družbene teme, denimo filmov Koyaanisqatsi, Oklepnica Potemkin, Metropolis in prizore iz drugih manj znanih arhivskih posnetkov. Ponavljanje ritualnih prizorov gradi napetost in povezavo med vsebino in naslovom.

Nataša Prosenc Stearns, Disk, 2’ 57’’
N.P.S.,1995
» video

Nataša Prosenc Stearns je ustvarila Disk (1995) iz arhivskih posnetkov socialistične propagande. Črno-bel video predstavlja prizore množičnih ritualov, predvsem vojn in poveličevanja velikih vodij, ki so stalni in univerzalni dokumenti sveta, neskončni in povsod navzoči. Svetovno in časovno povezanost teh podob poudarja z grafičnim znakom diska, edinim barvnim poudarkom v videu, ki se pojavlja in izginja, nazadnje pa ga dokončno uniči kuščar – kameleon, druga in zadnja barvna oblika znotraj dokumentov sveta.

Vesna Bukovec, Why Do I Do This?, 3’ 18’’
V.B., 2001
» video

Why Do I Do This? (2001) video umetnice Vesne Bukovec je kolaž, sestavljen iz najdenega materiala, iz izobraževalnih dokumentarcev in grafičnih insertov. V videu si avtorica zastavlja vprašanja, na katera je vselej mogoče odgovoriti z »Ne vem.«. S tem problematizira stanje sodobne umetnosti, ki pogosto nima konkretnega odgovora.

Damijan Kracina, Thylacinus Cynocephalus, 1’ 09’’
D.K., 2000
» video

Primer videa, v katerem je z minimalnim gradivom poudarjena določena tema, je Thylacinus Cynocephalus (2009). V njem avtor Damijan Kracina rekonstruira gibanje tasmanskega tigra, ki je izumrl leta 1936. Leto dni pred nastankom videa je Avstralski muzej v Sydneyju začel razvijati metode za ohranitev genskega materiala te živali, da bi jo lahko klonirali, ko bo na voljo ustrezna tehnologija. Kracina je zadnji posnetek tasmanskega tigra videl na televiziji in ga posnel. Obarval je črno-bele posnetke in s ponavljanjem posnetka simuliral gibanje živali. Na ta način je tigra zopet oživil in tematiziral človekovo neodgovorno ravnanje z živalmi.

Gorazd Krnc, Me V(isual)S(ound) You, 2’ 37’’
G.K., 2006
» video

Video delo Me V(isual)S(ound) You Gorazda Krnca je impresionističen kolaž avtorskih posnetkov in arhivskega gradiva, najdenega na spletu. Vizualno spominja na zgodnjo video prakso, na postopke plastenja podob, izkrivljanja barv in neprosojnih načinov. Detajl očesa obkrožajo podobe, ki s hitro in hektično montažo ustvarjajo tesnobno ozračje. Kaotične zvoke spremlja narativna znanstvena razlaga o delovanju človeškega ušesa, kar povzroči, da se še dodatno zavemo zvokov.

Neven Korda, Reinkarnacija na prepariranem monitorju, 16’
N.K., 2005
» video

Reinkarnacija na prepariranem monitorju (2005) Nevena Korde je posnetek v živo procesiranega zvoka in slike, ki temelji na Reinkarnaciji, Kordovem videu iz leta 2001. Dodani so kratki inserti najdenih posnetkov iz različnih virov. Ljubezenska pesem (1950) Jeana Geneta, ki je bil dolgo časa prepovedan zaradi svoje eksotične homoseksualne vsebine, in Olimpija (1938) Leni Riefenstahl, ene najvplivnejših režiserk nacističnega propagandnega filma. Olimpija je dokumentarni film, posvečen olimpijskim igram, ki so potekale v Berlinu leta 1936. Le s poznavanjem virov lahko razberemo kontekst oz. sporočilo videa, ki govori o prepovedi. S ponavljanjem prizorov in manipulacijo podob je Korda dosegel hipnotični učinek, značilen za klubsko vizualno estetiko. Gre za video vudu ritual s prvinskimi zvoki in s ponavljanjem mantre v obliki treh fraz, od katerih smo si eno celo izposodili, jo apropriirali za naslov programa – Svet te je dolžan živeti.

Anita Budimir (1989, Hrvaška) je aktivna članica filmskega laboratorija Klubvizija v Zagrebu. Ukvarja se z analogno fotografijo, eksperimentalnim filmom, video umetnostjo in VJ-anjem. Pri svojem delu uporablja analogne najdene posnetke ter raziskuje analogne in digitalne glitch procese. Diplomirala je iz televizije, filma in novih medijev, od maja do decembra 2017 je bila sodelavka SCCA-Ljubljana in video arhiva Postaja DIVA.