Kuratorica: Barbara Borčić
Produkcija: SCCA-Ljubljana, 2014
Dolžina: 99′
Premiera: Slovenski gledališki inštitut, Ljubljana, 5.–16. junij 2014

Razmerje med performansom in videom lahko shematično ponazorimo s štirimi osnovnimi pristopi: 1) video kot dokument performansa, 2) video kot del performansa/performans kot del videa, 3) (video) performans, izveden samo za kamero in 4) video, ki s svojimi izraznimi in tehnološkimi možnostmi šele ustvari performans. Video kot gibljiva in časovna umetnost se je v razmerju s statično fotografijo zdel primernejše orodje za dokumentiranje teh fluidnih in efemernih oblik umetniškega izražanja, vezanih na čas. V razmerju do filma je nova video tehnologija omogočala snemanje in predvajanje v realnem času in v dejanski dolžini trajanja performansa in s tem vključenost občinstva, pa tudi raznolike posege v sam dogodek in naknadno manipulacijo posnetkov.

Najbolj konstruktivno razmerje med videom in performansom predstavljajo projekti, ki povezujejo proces strukturirane in izkustvene performativne situacije s formalnim raziskovanjem video jezika in z elektronskim eksperimentiranjem ter razvijajo razsežnosti videa, ki pripadajo slikarski in performativni procesualnosti, ali pa tisti, v katerih je video že vključen kot konstitutivni del dogajanja in spodbujevalec naracije. Vrsta umetnikov pa izvaja performanse v zasebnem kontekstu in jih beleži na kamero ali pa na podlagi lastnih javnih performansov izdela dokument ali umetniški video.

Nuša in Srečo Dragan, Video slikanje (Masculin-feminin), 10′
video akcija
Trigon, Graz, 1979

Zgodnja dela avtorjev, ki sta v šestdesetih letih delovala v okviru razširjenega »gibanja OHO«, so opredeljevali kot meta akcije. Avtorja sta video pri tem razumela in ga v akcijah poskušala uporabljati kot medij neposrednega in interaktivnega občevanja z občinstvom. V akciji Video slikanje, ki sta jo avtorja izvedla na mednarodni prireditvi Trigon (Masculin-Feminin) v Gradcu leta 1979, sta avtorja v realnem času z mešanjem različnih pigmentov demonstrirala efemerne postopke slikanja. Proces sta hkrati posnela s statično video kamero, slika pa je bila takoj, brez časovnega zamika, tudi že na monitorju pred gledalci, in je s tem poudarjala enotnost časa, kraja in dejanja.

 

Miha Vipotnik, Videogram 4, 29′
4 video trakovi s studijskega snemanja in avtorski video
RTV Ljubljana, 1976–79

Videogram 4 je krovni naslov projekta, ki ga je Miha Vipotnik razvijal v razponu treh let (1976–1979) v studiih RTV Ljubljana skupaj s slikarjem in pevcem Andrejem Trobentarjem, igralko Majo Boh in radijskim napovedovalcem Dušanom Rogljem.Dogajanje je bilo strukturirano s partituro za sintetizator Ala Stona in diagramom za aktivnosti Mihe Vipotnika, snemale so ga štiri kamere, peta pa je posnela dogajanje v režiji. Vzpostavil je strukturirano in izkustveno performativno situacijo in z raziskovanjem videojezika in z elektronskim eksperimentiranjem razvil razsežnosti videa, ki so pripadale slikarski in performativni procesualnosti. Rezultat procesa so bili štirje videotrakovi in “peti trak”, ki je bil namenjen predvajanju v javnem televizijskem programu.

 

Marko A. Kovačič, Casus belli, 5′
video performans
1983

Pri večmedijskem projektu Casus belli se je serija dogajanja v živo in video dokumentiranja odvijala v vrsti sprotnih in zaporednih umetnin. Prvo je bil performans in ta je bil izveden za Super8mm film. Sledil je javni performans, posnet v realnem času in sproti predvajan v oknu Galerije Škuc za obiskovalce, za katere v galeriji ni bilo prostora. Avtor je na podlagi teh dokumentarnih posnetkov z dodatno vstavljenim materialom in montažo naredil avtorski video. Sledil je video performans na 1. Mednarodnem video festivalu VIDEO CD v Ljubljani, v katerega je bil video vključen kot konstitutivni del dogajanja: umetnikove kretnje so bile s pomočjo osmih video kamer prikazane od zadaj na monitorjih, razporejenih ob robovih prizorišča. Sprednja »reprezentančna« silhuetna podoba, prikazana na platnu, je bila tako kontrapunktirana z razkrivanjem telesa iz mesa in krvi za platnom, ki je na koncu stopil pred gledalce in izvedel samodestruktivno akcijo.

 

Martina Bastarda, Mateja Ocepek, Nataša Skušek, Pissing, 4’29”
akcija za kamero (na odprtem)
2002

Pissing prikazuje scanje treh žensk na odprtem, ki ga spremlja statična kamera v vlogi očividca. Ženske so urejene elegantno, z atributi, kot so čevlji s peto, podvezice in krila. Ščijejo stoje, a ne v urbanem okolju, kot to počnejo moški, temveč skrite pred očmi javnosti, obrnjene v idilično veduto zimske pokrajine na ljubljanskem Barju.

 

Duba Sambolec, Collectors #3, *Settings*, 31′
video performans (del instalacije Collectors #3)
KIT Trondheim, 2002

Umetničini novejši projekti so multimedijske instalacije, ki vključujejo skulpture, ready-mades, video performanse, fotografijo in zvok. Performans Collectors 3, *Settings* je bil izveden za kamero, video pa vključen v umetniško instalacijo Collectors 3. Kamera je statična, posnetki so naknadno zmontirani. Gre za niz prizorišč/scen (settings), v katerih se znajdeta performerki Nataša Skušek in Duba Sambolec v nekakšnem ritualu ženske samopodobe: pripravi različnih mask za telo in njihovo nanašanje na performerkino telo.

 

Tomaž Furlan, Wear IV–VI, 5’28”, 3’22”
performansi za kamero (atelje)
2005

Tomaž Furlan izvaja performanse v zasebnem kontekstu svojega ateljeja in jih beleži na kamero. Vse to po navadi lahko počne kar sam, na stojalo pritrdi kamero in jo sproži. V seriji studijskih video performansov Wear, ki jo sestavlja osem video del, umetnik raziskuje obnašanje telesa, ki ga pri opravljanju vsakdanjih opravil ovirajo kiparske proteze in razne naprave. Nesmiselnost početja – ponavljajočih mehaniziranih gibov in dejanj – prikaže z veliko mero humorja in samoironije.

 

Ana Čigon, One More Kick, 3’40”
performans za kamero (kader)
2009

Z metodo merjenja robov video ekrana, obračanjem kamere in s kadriranjem so se umetniki lahko poigravali z razmerjem med prostorom in gibanjem po njem, med realnim in iluzijo ter hkrati prevpraševali televizijo, v katero je ujeta realnost. Ana Čigon v videu One More Kick s pomočjo tehničnih sredstev in s performativno akcijo dejansko preizkuša omejen prostor in se poigrava s percepcijo realnosti: spopada se s steno, ki jo fiktivno, s silo svojega telesa poskuša premakniti in jo navidezno poriva po kadru, dokler ne zapusti prizorišča in se na njem izpiše sporočilo.

 

Mateja Bučar (s soustvarjalci in izvajalci Ajo Zupanec, Martino Ruhsam, Alešem Zorcem, Ivanom Mijačevičem, Majo Kalafatič, Nino Pertot Weis), The Unnoticed, 7′
urbana koreografija
DUM, 2013–2014

Video je v razmerju do plesne predstave vzpostavil celo paleto odnosov in sodelovanj: od dokumentarca do posebnega žanra videoplesa. Pri projektu The Unnoticed pa je razmerje z videom obrnjeno. Kamera in snemanje sta pravzaprav odveč in v napoto. Nekje na skrivaj se dogajanje sicer snema, vendar ne sme postati njen del ali zbuditi pozornosti in s tem zmanjšati učinek »naključnih« koreografij v različnih predelih mesta, zmotiti tako protagonistov kot tudi občinstva, ki se znajde v nekakšnem medprostoru med realnostjo in fikcijo, ujeti v zadrežno situacijo, ko nimajo na voljo že znanih orodij za prepoznavanje in dekodiranje. Avtorica Mateja Bučar želi s tem “prestreči in zaustaviti našo pozornost in pogled na nevidenem, nezaznanem in neopaženem (bitju, stvari ali prostoru), ki je vseskozi tu in poleg”.